Rožni venec Božjega usmiljenja
To molitev je Gospod Jezus sestri Favstini narekoval v Vilnu l.1935. V naslednjih prikazovanjih je razodel njeno vrednost in učinkovitost ter pojasnil z njo povezano obljubo. V tej molitvi darujemo Bogu Očetu »telo in kri, dušo in božanstvo« Jezusa Kristusa; združujemo se z njegovo daritvijo na križu za odrešenje sveta. Ko darujemo Bogu Očetu njegovega »preljubega Sina«, se sklicujemo na najmočnejši razlog, da bi bili uslišani. Prosimo, naj se usmili »nas in vsega sveta«. Beseda »nas« se nanaša na molivca rožnega venca in na tiste, za katere želi ali se čuti dolžnega moliti. »Ves svet« - to je vse človeštvo, ki živi na zemlji, in duše, ki trpijo v vicah. Ko molimo z besedami rožnega venca, izvršujemo dejanje ljubezni do bližnjega, ki je - skupaj z zaupanjem - nujni pogoj za prejem milosti. »Po molitvi tega rožnega venca,« je obljubil Jezus, »sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili,« (1541) in je dodal: »če je to, za kar prosiš, skladno z mojo voljo« (1731). Posebne obljube se nanašajo na zadnjo uro: milost srečne in spokojne smrti. Tisti, ki sami z zaupanjem in vztrajnostjo molijo ta rožni venec, si lahko izprosijo srečno in spokojno smrt ne le zase, marveč tudi za umirajoče, pri katerih bodo tako molili. »Duhovniki,« je povedal Jezus, »ga bodo priporočali grešnikom kot zadnjo možnost rešitve; tudi najbolj trdovraten grešnik, ki bo samo enkrat zmolil ta rožni venec, prejme milost iz mojega neskončnega usmiljenja« (687). Vsaj enkrat, vendar v razpoloženju, ki je skladno z vsebino molitve, predvsem pa v veri, zaupanju in ponižno oziroma z iskrenim in globokim obžalovanjem svojih grehov.